letnik XXI, številka 1     št. izvodov: 1 medmrežni naključnik
kazalo tema dneva politika kultura ženski nasveti kuharski recepti vreme

Šumelo je zunaj je zamolklo grmelo, in Anica je odšla, da bi izsledil požrešnega pritlikavca.

Ali naj ugašajo tako polagoma, tako samotno tisti poslednji ubogi plamenčki mojega življenja, polagoma, drug za drugim sva prišla na polje, ki se je vsul plaz kletvic. Nakupil sem, kakor sem že bral in slišal, vendar me je mama še dejala: Kako prijazno sosedo imamo! Prijaznost Pavšičevih nam je jemalo veliko časa, le pomagaj mi. Pričel sem pobirati smetano s tal pobral velik kamen. Zalučal ga je lotil brez odlašanja. Vprašal ga je, kako smo se pod pogoji, ki jih pozna vsa Gorenjska. Nažigajo vse po starem. Tisti, ki bi v tistem čudovitem gibu, ki ga je vlekel nepretrgan pravokotnik sedečih na telovadnih gredah.
 

Ko sem porinil in špricnil po stiroporu.

In vendar je pobirati to klasje res prava Jerica, da se povrneš, ni mogoče skriti. Sam je prav dovolj, je tiho tekla Sava in čisto podobo davno umrla preteklost. Kamor je šlo ob okusu tobaka že na drugem koncu dvorane, za katero je stal kakor vkopan. Saj je že skrivalo... Morda se je in jo takoj zatem znašel naslednji verz: Pisker na glavo ongavnih kač, in od užitka sem se zavedal prej svojega življenja, nisem ga videl, ne mogel narediti, kakor če bi bil pust Johanov praznik. Imel sem še Seveda, je prikimal sosed Brane. Toliko človeških lastnosti ima še v rokah velik križ; on edini ni premikal nog; ali je zdajle na kolena, vzdignil roke v pest.
 

Mehko se je s popotno palico v roko in odskočil.

Mehko se je s popotno palico v roko in odskočil. Mir, Rex! Prostor! se je bil prijel mož. Saj grem, saj grem! je ihtela brez solz, vstala odločno in stopila not. Mejduš, je zmajala z glavo, kot bi vas kaj hudega preganjalo. Zdaj ste začeli razmišljati. Bog mi je bolščal nekam v daljavo. Svečenik je imel svoje čase v miru! Ampak - je besedičil - da ste me videli. Bom! Nekaka hvaležnost do tega prišlo, kaj je bilo ime pesem stare krošnje: Kupila, zaslužila. Slišala jo je vprašal nocoj, le mimogrede, jutri pa stopi predenj in mu začeli prigovarjati, da bo prišlo do prodaje karniške hube...
 
 
Na župnikovo željo in potrebo po ženski, domu, hrani, toploti, a poznam še močnejšo potrebo, ki je liste sortiral, obrezoval in spenjal.

Njegova soproga, suha Jurijeva botra, Cilika. Si slišala? je pogledala njih, nato je prišlo na misel. Iztegnil je bil suh in dolg kakor jegulja in izročil Ivanu drobno, belo pisemce. Tole stvarco je prinesel težko psico iz kota ter jo odela, češ, da samo pleše in da je odličan pevač. Prikimal sem. Sklonil sem se odločil, da bo že segel v žep po ruto in je gledala iz izložbe z oblekami in porcelanom. Zagledal sem se naučila besede: čakati. Čakala bom. Peč mora biti tukaj prijazna in dobra dežela. Opoldne je naglo vprašal: Vi, kdo bo imel prav, če ga ne poveš?
 

Nič. Tajnik ga je vprašal nekdo.

Tap tap, gre mačica – pa spet prijatelji. Neža se je belila mogočna dvonadstropna, z rdečo opeko krita hiša. Na levi in Pušar pa sta prav takih dimenzij, prav tako vsa topeč se od začetka, Malči, jo je opremila z lastnimi prihranki, mu omeni, da sem tako hudobna. Toda, ko je bila sovica, ki je bila in potem malo zaspi! Tako nemirno si spal sinoči. Ali morda veste, kje me najdete. Vem, je Karel stopil v kuhinjo in pripravil snop iz vlažnih brezovih in hrastovih vej in žrtvenega ovna ostala le dva edina popka bele rože, ki še šteti ne znaš!
 

Nenadoma me je nedoločen vonj, ki je bila vnela krilo, ko je nagnila glavo in se peljite v trg k odvetniku, se je domislila Anica drugo jutro sva se v gnečo, s pogledom in razkrivale snežno bela telesa.

Ne bi ji morda čelo nalahko pobožal roko. En sam skok je bil; dolga vrv, ki je bilo zgodila v trgu. Zato ni bilo slavnega kovača nikjer, in je bil Prešeren res pijanec... Johan je takšen, da trezen ne spesni niti ene miške. Se bomo že sporočili. Kaj? se je sovica Oka prebudila, odprla je drugo oko in se domislil imenitne stvari in jo pričel počasi žvečiti. Pobral sem rebrca iz pasulja, jih otresel in zavil z Marjanico spravili Jurija v posteljo, če ji roko na rame. Nato je zaklical Lojze in vrgel sem škatlo, v kateri je sedela. Nekje zunaj je zamolklo grmelo, in Anica je stopala po glasu ure, ki je prinesla na ustnice.
 
 
Pa o razvratu, ki se tudi nisem varala.

Zdravo, Egon. Zdravo, sem previdno odvrnil. Prešerna veselost mi je bilo tedaj za smeh. Ko divja je skakala Katra. Tako razdražene je še zmeraj niso zemenjali pregorete žarnice. Zaklel sem. Kaj pa je storil? Škornje je ukradel! In topo kakor prej in se odpravil na graščino v Dobrlo ves in pravi njegov oče. Pozdravila sta se ločila za zmeraj... Pobarali boste, kaj je in pokleknila predme. Hotela je biti heroj, sem ji storila, da mi ni odzdravila? Vrnila se je prikazala na nebu se je bilo predprejšnjikrat. In zadnjič? Telefonski imenik. Smeh. Ravno to mi je obarvalo goli hrbet; delal sem zlagoma in si ga že nisem bil mimo, sem revijo in mi odleže.
 

Zakaj se ne bo vsajen prav dolgo, je pa je znal v zapravljivčku steči kakor pravi naš nepozabni Levstik: Življenje človeško podobno je vodi, ki vsaka po svoji večni tirnici.

Obsedel. Nenadoma se je vsedel k njim. Nekoliko bolj všeč verz, ki je bilo prav. Fazanko je hotela prašati kaj drugega, nekaj nebeško lepega... O znancih, ki so morali že spoznati! Nekdaj je morala biti zagotovljena. Na sredini pobočja je štrlela iz gore avtomobilska karoserija, z zasutim zadnjim delom. Neslo jo je obšla razigranost, zakaj na cesti srečala znanca, iz vrečke iztsne zadnjo kapljico, jo zmečka in spravi v žep po ruto in jo odkurila. Še enkrat vame. Metri med nama z Rajmundom videla v svojem skrivališču in napenjala ušesa. Vse je bilo oko za azur... Glej, zvezda se je polaščala čudna tesnost, in ko sem priletel v vodo, mi je tukaj, si je napravil prizor na njo in je neka družina pobrala na cesti doli.
 

so mu spet dali novih moči.

Roka mi pade ob postelji. Celo večnost že tičim tu v Ljubljano. Kukavica je kukala, ko jo bom lahko spet naš. In mi je orosila oko... Vzdihovalo je, stokalo brez nehanja, brez usmiljenja. Celo mize, zdi se mi, da so praznovali na Peči zapodila! Neža, daj mu kos gnjati in potice. Pa vina mu nalij. Tja za peč mu postavi! Koncem mize se je nesmiselno... Še vedno ne. Ho, ho, ho... le daj, Mica, ho, ho... sem se spomnil Karle. Oooo, Karla! Val otožnosti me je sedlo z veliko polhovko je pogledala zaničljivo. Premišljala je, ali pa vsaj spokornica. Tako ni ostal v kleti Anže in se je oblačila, in se zrušil na klop pri peči.
 


 
spletni časopis odljudnež.net je zasnovan na simple.random tehnologiji