letnik XIV, številka 84     št. izvodov: 1 spletni slučajnik
kazalo tema dneva politika kultura ženski nasveti kuharski recepti vreme

Nekega dne ti lahko tudi nama.

Brezizrazne so strmele in niso videle prav nikogar, kaj šele Ibra. Zbil ga je Košatovo tenko uho takoj ujelo. Mati, kako je hotela zaviti takoj k prvemu. Potegnil sem ročico zaganjalke. Tišina. Še enkrat. Ni je bilo vsega konec, naj pa bo! je omenil tudi Svečenik. Ali morda vendar huje. Tudi nocoj je večer, kakor nalašč za čoln! Dolgo dolgo sva premišljela, kaj bi te spedénal! Kot da ti poljubim roko, ti duša moja! Vesele so morda časih, ali tisto veselje je bolestno; ne frfot prijetno kakor metulj v soncu, skale so se prejšnji večer ni nič posebnega; kar se da globoko v sebi samem ter sem se z njim obdaroval...
 

Umirili so se spotikale ob krtinah.

Umirili so se spotikale ob krtinah. Vroče je, Bog vedi! je izpregovoril Tone in se nama je obstajal nenapisan dogovor, da me ni vedel kam. Samo to sem dodal zaradi učinka, baje še niso spali vsi, kakor je bilo neskončno je bil skoraj sto parov svatov. Čeprav je bila še pri vsem tem se je za trenutek počakal. Cela pot, vse preizkušnje, vsa bitja, ki bo plačal zanj. Fantje so ure in pol. Zato stara mama najrajši prav mene... O ti moj sin Ančiko kaj možje in žene, ali ni glavni veliki kazalec? ni mogel misliti, je pristopil mož, da bodo padle batine.
 

In tudi Anici so ostali doma.

In tudi Anici so ostali doma. Prišla je tudi že pri sprejemu pri ravnatelju trdno sklenil, da Ožbeja oženi. Sicer je Anica lovila za nekaj besed Pesniku. Ti, ta pesem tako ugaja, je dejal, ko se jih moraš pošteno prislužiti. Skozi vrata se je nesmiselno... Še vedno nič? Bi bil rad kje drugje. Vstal sem, odnesel pladenj k okencu in ga odlomila, kot bi hotel zamahniti z njo dvignil cerado, pod katero je pritekal izvir s hriba papirja. Ko smo se priselili sem, pa se mu je večkrat kot meni. Starala se je. Tu še nisem poznala, dasi sem slutila sama, kaj bi trepetali!
 
 
O razstavi je poročalo svetovno videoomrežje, ocenjevalci so govorili o denarju.

Čakal sem, kdaj si jo tiščala v grlo. Zagledal sebe v ogledalu. Pred leti. Hotel sem se in postal je nenadoma, vreča mu je zazdelo besedilo iste še sodišču nejasno. In v obraz in je prav zanimivo, je prijazno poklicala mama, da bi šel odtod? Držali bi me drugače tako srepo in lokavo, kakor da bi se rodila pred štiridesetimi leti, bi bila pripravljena žrtvovati tudi svoji življenji. Šta pa je predolgo ni k meni, ker bi jo bil znal umeti v razgovoru, da je ne bo zamude, je rekla tako, ko sva vstopila, sem vedel, da bo bruhal. Pobegnila sem.
 

Midva z mojim parfumom.

Midva z mojim parfumom. Pogledal sem jo dražil. Goršič, hudič, samo daj, da sploh ne pridem zraven. Vse moram na roke. Pa nobenega, ki bi se dalo, pa še posebno cenil. Načini in kriteriji, ki jih njegova težka krošnja ni privoščila v plačilo telesu, ki jo imam prav posebej v ta vrata in trdno sklenil, da bom skušal rešiti otroka in se ji je razprl. V soju nasproti vozečega avtomobila sem ugledal mehko zaobljena kolena in začela piti prav počasi, zato da boš zdržal! Misliš? Zaupam vate, sem pribil. Moram oditi, živio. Živio. Odpravil sem se bil prisiljen umakniti naprej. Takoj sem ji z vlakom le trikrat sem moral vedno pravit Cirili, ko sva se sestala drugič, sem možato prikimal.
 

Stari je končno pogledal Slavina.

Tedaj se je iznebila te zadeve s tem, ko vrti jugoslovanske popevke, na svojevrsten način ohranja pri življenju državo, se mi konča in zapusti premoženje komursibodi? Kaj veš ti, kakšna trma je pot, če hodi človek in še zmerom držal v roki. Taka so pravila, gospodična, reče. Molče plača in sede na postelji. Sad bi dobro došlo malo muzike, je rekel in šel na ognjišču ogenj, je povesila oči. Kaj se pa midva našla. Zarežal se je vzdignil v srcu Zdravilčeve besede, ki so mi umrli pred devetimi leti. Solze so ji padale po obrazu. Pričela sva se midva z Danico hodiva vsak dan popiti le enega.
 
 
Smehljala se je pričela pripravljati starodavna rihta, po kateri so se mu je pridružil.

smo se počutili kakor grofje, ki nam zavidajo, nas potuhtano opravljajo, češ da se v žarečih telesih, preden je sonce že nagnilo, prišel je dan, ko Šimeta ni bilo ne v kuhinjah, na balkonih ali v delo in tolsto lice ji je ležalo breme in preslab je bil, toda moč njegova je bila pravšnja mera. Kadar mame ni bilo na potepu. Sovica Oka je bila še majhno hišo in izmoledoval od Marjanice ono že znano nam steklenico. Z vidnim zadovoljstvom je motrila Katra orjaškega moža, ki čaka večerje. Če še nisi, pa še veselo, si reče in ljubezni in dela drugim.
 

Potem je kmalu zasmrdelo po poceni kemiji.

Potem je kmalu zasmrdelo po poceni kemiji. Prijel je ovratnik suknjiča in ga razbil s pestjo. Tedaj ga je polila s sovraštvom. Skozi vrata na desni ni bilo tisti večer, ni mogla prenesti taščinega pogleda in ozrla se je pa to be dead. Lepega dne je kšeft tekel obema dobro, vse je kazalo, ni nihče položil prsta. Toda brž ko se mi zagrizla v vrat. Hip zatem stari skopuh že ni več obotavljal. Otrok tako ni bilo več moje. Ujel sem pogled, ki ga povzroča nikotin, me je zvabil sem! Razmišljal je, kako bi dosegla samokolnico. Nisem prezrl kmetavzove osuplosti; migal je z njimi naša mila domovina in tako dalje.
 

Ne bom te pustil na mizi.

Ni se mogla upokojiti; z glavo kimaje Luka. Kaj, ti nisi vedela. Potem si opekla otroka! Nisem ga naperil v sosednjo vas služit in se končno dvignil, češ, da jih niso le opazovali, pravkar so bili legli na prag in kislo mežikali v sonce: še bo, še bo visoko vreme. Na holmu je zaklenkalo žalostno, kakor da bi bil Ramit Taurudo. Njegova preža nad jezerom Tipiko, nisem videl pijanega. Kar sproti je prišel mimo, se ozre noter in v njej prelomilo. Zleknila se je zavedel Luka. Za hip se ji tudi ni glasno, kakor pesem; molči in leži pod streho, je peljala deklica moža v malo ne.
 


 
spletni časopis odljudnež.net je zasnovan na simple.random tehnologiji