letnik XV, številka 53     št. izvodov: 1 spletni slučajnik
kazalo tema dneva politika kultura ženski nasveti kuharski recepti vreme

Izza drevja se je zgodilo, da je denar za novo rundo.

Pojdi malo pomagat v senožet ali pa ne moreš čutiti. Privoščim ji ne! Privoščiš! Ne izgovarjaj se. Gotova si zmage, Anice zate ni več, samo pod oblaki kipečih vetrov in šumenju sivkastorjavih voda. Nehote je obstal je na dolgem vratu počasi vzdigovala iz vode. Pijanec je bil, tem bolj se ji je rekel in za roke in bilo bi popolno. Človek mora vendar težiti k popolnosti. Zaslišal sem žvenketanje stekla in plastike. Povečali okna namesto prejšnjih lin. Zajebali vse skupaj. Šarmantna natakarica se je sprva jokala, potem je počasi in utrujeno. Kot bi ves čas naslanjala na naslonjač nekaj korakov proč od slike, jo je na rob postelje.
 

Mislim, da je doumel.

Mislim, da je doumel. Pogledal sem po horoskopu. Seveda, Matejček, rogato občutljivo bitje si. S takimi se najraje zjokal: Zaman je... Selim... vse je čista resnica... Še malo sem zaspala, reče. Stane stoji pri štedilniku. Bog daj, mladička, je pozdravil. A malo počivata v senci, kaj? Ja, a je še bilo, pa se ozri naravnost proti hišici. Zagledal je rane, ki ji je ostala na ustnicah. Sicer bi mi bilo kmalu zanohtalo. Poglej, kako so lepi! sem jih brala zopet in zopet šel, tako dolgo, da se valjata po travi, ni prav. Saj ni res! se je zvito nasmehnil ata. Misliš, da ga je bil Anže na drugem koncu sveta, v Bitoli.
 

Ampak ni mi je mama položila spat v omaro, ga ni bilo.

Ob takem življenju je Meta razumela, kaj mački s tem večjim strahom se ji je poznalo na prvi vlak in že hotel mimo, pa se je treslo, v očeh močno skeleče. A vendar ga je možakar odšel, sem ata napadel, ali misli resno. Ne boj se za kavč. Le ta me je sumničavo gledal. Pojasnila je, da bi nam eno zaigrala! Pa res, nanj sem čisto drugače razumel mamine besede, ki so se razsuli ko mravlje po lesovih, po žagah, po jamah in po vsej dolini, ko je popoldne minilo kot bi odlomila krhek maslen piškot. Emil se je rada vračala k njim.
 
 
Ko pa se ni mogel kupiti.

Ko pa se ni mogel kupiti. Ker so Pavšičevi hodili k nam tudi po sobi, toda Jurija ni bilo več. Ogrnil ji je stopil v stanovanje stuširat. Gostilna je bila pojedina! Škratice so bile nekatere prav čedne, oblečene v črne prekratke hlače, glava je pomolila na površje. Na pomoč! sem zaklical v ubupu in planil v ozračje, nasičeno s skrivnostjo, a odgovora pri navzočih. Skozi solze je videla švigniti nekaj rdečice Lipetu čez obraz. Ozrla se je izogibalo mojemu pogledu. Imel je na večer. Skozi tisto silno, dimasto senco, ki se ne bom spala. Ali ti še nekaj, Lipe. Če boš močna, te ne bo, jezno reče Marjeta.
 

Kaj ne privoščiš revežu, da v temi svoje žalosti brez pipe in tobaka in v slučaju, da se nisva videla, najmanj pozlatil.

Zahlipal je. Šel je za uradnice, malomeščanske mrhe in pubertetnice. Osupel sem jo bil po očeh. Jutri pa stopi predenj in mu bo. Pri teh besedah mu je odgriznila uho. Grozno! je streslo potepuha. Grozno, res. Kajti to, veš, je bila na pesek. Čez okno je noč še temnejša in neprijaznejša. Tla so bila seveda zaklenjena. Pobrskal sem po travi naravnost proti mizi! Kdo, prijatelj, sedi tam? Sedel je nebogljen pred menoj leží... In je zamahnil z roko, če bi bil samotar, pač pa hladno prezirala. In ta misel je bila težka za bencin, čeprav je vedel, da je zdaj in pokaži temu možu, kje mislim.
 

Toda nenadoma so mi tako.

Kaj? je vprašala mlajša. Pogajanja bodo potekala med nama, starejša se ni zgodilo nekaj zelo čudnega, ko bi pa se mislila, če bi pa kar nič ne boji. Gledal sem, gledal, strmel. Preprosta, skromna slika deklice, zavite v kondom. Stegnil sem roko za brado in mi sedla nasproti. Luč je osvetlila drobne gubice, ki so nosili nove omare, pa poglejte, kaj so tako hudo grizle ubogega kužka, da se je Letalci sveta. Da bi od žalosti, če bi me zadušil. Zasmejala sva se. Dolil sem ji mogel podaljšati življenja. Ni bilo prav, in sem pogledal navzgor, da mi prehitro pride. Počakal sem, da jo je imel na steni je stala Tinica in mu zavijem vrat.
 
 
Gledalo je nanj dvoje smehljajočih, izprašujočih oči, polskritih pod temnimi trepalnicami.

Prešinil jo je vprašal, ker je bila s svojimi slikarijami vred! Nikogar več nočem poslušati, kaj se dogaja. Sedel sem v skrbeh! Nekako nevoljno in tako naprej. Kakorkoli že, taka premišljevanja me spremljajo vedno znova, in tem, kar si mi še povedala, katera pot je bila začudena z menoj In nima nobenega pomena, je presekala ona sinu besedo. Zdražbe pa tudi ne. Sem mislil, bom bogat, sem grabil, sem pustil ono siroto. Pa je bilo spremenilo v blato! Kakor začaran sem strmel v strop. Grozno grgranje je prihajalo hlastljivo besedičenje. Zadaj med hišami in se pomaknili do vrat, in da je dobil že dva!
 

Vse je počrnelo.

Vse je počrnelo. Lahko si ponosen nanj. Mati, je zaklical iz dimnice z ukazujočim glasom: Ožbej! In sin, ki ga je bilo proti šegi Karnic, ženiti sinove, preden se bo dobro. Eh, Bog pomagaj, je k jezeru prišel še Svečenik s skupino mož. Vsak od njih in se odpravil raz Peč. Še nikoli se mu zdelo dovolj primerno za njun skupni začetek. Pot kmalu ni več ljubilo divjati, bil je svoje zaročenke. In dasi se je teta zapustila svoje borno pohištvo s sliko božjega očesa. Ostala je nepremična. Le uhlji so vedno isti. Vedno isti, se je luna v polno zasvetila nad jaso, je Svečenik začel pripravljati na pot.
 

je zaklicala še s pokrovom!

je zaklicala še s pokrovom! Nisem vas prosil ljubezni, duši me vaša ljubezen! Sovražnikov potrebujem in udarcev, tako ozdravim! Vstal je in prst. Ven iz tega mesta, sem si mislil: Bog že ve, kaj si naredil na Štefanji dan! In mož se ne utrudil prekmalu, da bi mačko brez velikih besed snel s kljuke, jo odnesel v smetnjak in pomiril svojo babnico. Vsem po vrsti pri najdrobnejši. Čim dalje pa je bilo dobro, dolgo ali potem se bo pojavil, se je iz vsega. Ampak, veš, tudi jaz ta sveti večer, ko se je bila čudna slika, v katere vznožju so potekala leta mladi deklici.
 


 
spletni časopis odljudnež.net je zasnovan na simple.random tehnologiji